Prenosni telefon (tudi mobilni telefon, mobitel, mobilec ali mobilnik) je elektronska telekomunikacijska naprava z osnovnimi zmožnostmi, enakimi običajnemu stacionarnemu telefonu, poleg tega pa je popolnoma prenosna in ne potrebuje žične povezave s telefonskim omrežjem. Večina sodobnih prenosnih telefonov se v omrežje povezuje z oddajanjem (in sprejemanjem) radijskih valov. Prenosni telefon komunicira prek omrežja baznih postaj, ki so povezane z običajnim telefonskim sistemom.
Poleg zvočnega pogovora, osnovne funkcije telefona, prenosni telefoni podpirajo tudi številne dodatne storitve, kot so video klic, SMS za pošiljanje kratkih besedilnih sporočil, paketni prenos podatkov za dostop do interneta in MMS za sprejemanje in pošiljanje fotografij in videa. Nekateri sodobni telefoni so zmožni opravljati naloge, za katere so bile do nedavnega potrebne posebne naprave. Z njimi lahko, denimo, predvajamo glasbene posnetke, poslušamo radio, fotografiramo, ...
Nekateri izmed največjih svetovnih proizvajalcev prenosnih telefonov so: Alcatel, Audiovox, Kyocera, LG, Motorola, Nokia, Panasonic , Philips, Sagem, Samsung, Sanyo, Siemens, SK Teletech, in Sony Ericsson.
Obstajajo tudi specializirani komunikacijski sistemu, sorodni prenosnim telefonom, kot so satelitski telefoni in ti. Professional Mobile Radio. Prenosni telefoni se prav tako ločijo od brezvrvičnih telefonov, ki v splošnem delujejo le znotraj omejenega dosega določene bazne postaje.
Prenosni telefoni so postali neločljiv del sodobne družbe. Posebno med mladimi se je razširil poseben, skrajšan način pisanja SMS sporočil, oblika, barva in melodija zvonenja pa pogosto lahko povedo marsikaj o imetniku nekega telefona.
Vidnejši slovenski ponudniki mobilne telefonije:
UMTS
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Universal Mobile Telecommunications System (UMTS) je ena ključnih tehnologij in sestavni del tretje generacije (3G) mobilnih sistemov GSM. Najbolj razširjena je uporaba W-CDMA (Wideband Code Division Multiple Access) kot brezžičnega vmesnika in je evropski odgovor na ITU IMT-2000 zahteve za mobilne sistem tretje generacije. UMTS je večkrat promovirana kot 3GSM, kar vključuje oznako značilnosti 3G generacije in standarda GSM. Za standardizacijo skrbi 3GPP (3rd Generation Partnership Project).
[uredi]
Značilnosti
UMTS s pomočjo W-CDMA v teoriji omogoča prenos podatkov s hitrostmi do 14.0 Mbit/s (s HSDPA), vendar v realnih omrežjih uporabniki dosegajo hitrosti do 384 kbit/s za R99 mobilne terminale in do 3.6 Mbit/s za HSDPA mobilne terminale pri prenosu podatkov k uporabniku. Kar je še zmeraj bistveno več kot 14.4 kbit/s CSD GSM povezavi ali večkratni 14.4 kbit/s kanal pri HSCSD povezavi in predstavlja konkurenco drugim omrežnim tehnologijam, kot so CDMA2000, PHS ali WLAN pri dostopu do Interneta in drugih podatkovnih storitev na mobilnih napravah.
Predhodniki UMTS in 3G tehnologij so mobilni sistemi druge generacije (2G, kot so GSM, IS-95, PDC, PHS in druge 2G tehnologije razvite za različna tržišča. V primeru GSM, vmesni razvojni korak do UMTS predstavlja GPRS, poznan tudi kot 2.5G. GPRS ponuja višje prenosne hitrosti (do 140.8 kbit/s, čeprav so tipične prenosne hitrosti bližje 56 kbit/s) in je paketni prenos podatkov. GPRS se uporablja v mnogih GSM omrežjih. E-GPRS ali EDGE, je naslednja razvojna stopnja GPRS in temelji na sodobnejših kodirnih shemah ter omogoča praktične prenose do 180 kbit/s. EDGE sistemi so poimenovani tudi »2.75G sistemi«.
V letu 2006 je mnogo mobilnih operaterjev že začelo z nadgradnjami omrežij UMTS s tehnologijo HSDPA (High Speed Downlink Packet Access), znano tudi kot 3.5G, ki omogoča hitrosti prenosa do 3.6 Mbit/s v smeri proti uporabniku. Precej pozornosti je posvečene tudi razvoju kakovosti in povečanju hitrosti prenosa od uporabnika proti omrežju s pomočjo HSUPA (High-Speed Uplink Packet Access). 3GPP ki pripravlja in razvija standard, ima v daljšem časovnem obdobju v načrtu povečevanje UMTS hitrosti na 4G hitrosti, do 100 Mbit/s proti uporabniku in do 50 Mbit/s od uporabnika proti omrežju s pomočjo novih tehnologij vmesnikov OFDM.
UMTS podpira mobilne videokonference, čeprav izkušnje iz razvitih trgov, kot je Japonska kažejo, da zanimanje uporabnikov za video telefonijo ni pretirano.
Med drugimi načini uporabe UMTS so zanimivi prenosi večjih količin glasbenih in video vsebin kot tudi TV prenosi v živo.
GSM
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
GSM (kratica za Global System for Mobile communications, izvorno od Groupe Spécial Mobile) je najpopularnejši svetovni standard mobilnih komunikacij.
GSM storitve uporablja preko 2 milijardi ljudi v več kot 212 državah. Razširjenost GSM standarda omogoča enostavno gostovanje uporabnikov v omrežjih različnih operaterjev, kar omogoča uporabo GSM storitev na velikem delu zemeljske krogle. V nasprotju s svojimi predhodniki, uporablja GSM digitalni prenos govora in signalizacije in s tem predstavlja začetek druge generacije mobilnih telefonskih sistemov (2G). Podatkovne komunikacije in storitve pa so vgrajene šele v tretjo generacijo mobilnih telefonskih sistemov (3G), ki se začne s projektom "3rd Generation Partnership Project (3GPP).
Iz uporabniškega stališča so ključne prednosti GSM sistema večja digitalna kakovost zvoka in možnost pošiljanja kratkih sporočil SMS (Short Message Service), kar predstavlja cenovno ugodno alternativo govornemu klicu. Mobilnim operaterjem ponuja GSM enostavno integracijo in uporabo opreme različnh ponudnikov, saj odprti standardi silijo proizvajalce k medsebojni združljivosti. Podobno kot drugi celični standardi, omogoča GSM enostavno izvedbo gostovanja uporabnikov v drugih omrežjih, kar pospešuje uporabo in širitev GSM omrežij po celem svetu.
Kljub razvoju GSM standarda in novim različicam, pa je ohranjena tudi združljivost s prejšnjimi različicami. Na primer, zmožnost paketnega prenosa podatkov je bila dodana v različici '97 s tehnologijo GPRS. Višje hitrosti so bile specificirane s tehnologijo EDGE v različici '99 GSM standarda.
[uredi]
Zgodovina GSM
Razvoj in rast uporabe celičnih telefonov se je začela v zgodnjih osemdesetih letih, predvsem v Evropi. Pomanjkanje tehnoloških standardov je leta 1982 vzpodbudilo European Conference of Postal and Telecommunications Administrations (CEPT) k oblikovanju skupine Groupe Spécial Mobile (GSM) z edino nalogo oblikovanja standarda za mobilno telefonijo, ki bi ga lahko uporabljali po celotnem ozemlju Evrope.
7. septembra 1987 je 15 telekomunikacijskih operaterjev iz 13 držav v Københavnu podpisalo zgodovinsko pogodbo o sodelovanju, ki je bila osnova za razvoj Globalnega sistema za mobilno komunikacijo (GSM) in mobilno industrijo, ki danes omogoča enostavne in kakovostne brezžične pogovore ljudem širom sveta. Omenjena pogodba velja za temelj prvega globalnega mobilnega sistema.
Leta 1989 so naloge in pristojnosti skupine GSM prenesli na European Telecommunications Standards Institute (ETSI), ki je naslednje leto objavil prvo različico GSM specifikacij. Prvo omrežje GSM je v začetku leta 1991 vzpostavilo podjetje Radiolinja na Finskem. Konec leta 1993 se je število naročnikov GSM omrežij 70 operaterjev v 48 državah povzpelo preko milijon uporabnikov.
GPRS
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
General Packet Radio Service (GPRS) je mobilna podatkovna storitev v okviru standarda GSM. GPRS prenos podatkov se običajno obračunava po prenešeni količini, medtem ko se prenos podatkov v klasičnih preklopnih omrežjih (CSD - Circuit Switched Data) obračunava po času vzpostavljene povezave, ne glede na to ali se podatki prenašajo ali pa je povezava neaktivna. GPRS storitev se lahko uporablja kot osnova za storitve kot so WAP, SMS ali MMS, najzanimivejša pa je za mobilni dostop do internet storitev, kot so elektronska pošta ali spletni dostop.
Druga generacija GSM omrežij (2G), ki vsebujejo tudi GPRS storitev, predstavljajo vmesno generacijo in jo označujemo kot "2.5G", torej kot skupek mobilnih tehnologij med drugo in tretjo generacijo GSM mobilnih sistemov. Ponuja osnovne možnosti podatkovne komunikacije, za kar uporablja neuporabljene TDMA kanale. Sprva je bil GPRS namenjen za uporabo v različnih standardih mobilnih omrežij, vendar so le-ti zamrli zaradi prevlade standarda GSM. Tako so danes GSM omrežja edina omrežja, v katerih je uporabljen GPRS, ki je vključen v različico GSM standarda '97 in kasnejše. Sprva je predloge pripravil ETSI (European Telecommunications Standards Institute), kasneje pa je naloge standardizacije prevzel 3GPP (3rd Generation Partnership Project).
[uredi]
Osnove GPRS
Storitev GPRS je drugačna od starejših preklopnih podatkovnih storitev (CSD - Circuit Switched Data), vse pa so vključene v GSM standard. V primeru CSD komunikacije vzpostavljena podatkovna povezava zasede celotno pasovno širino in le-ta ostane namenjena le izmenjavi med dvema terminaloma v celotnem času prenosa. GPRS temelji na paketnem prenosu podatkov, kar pomeni da več uporabnikov ali povezav uporablja iste prenosne poti in si deli pasovno širino glede na potrebe komunikacije. Celotna prosta pasovna širina je vedno na voljo kateremukoli uporabniku, ki v tistem trenutku želi prenašati podatke. S tem se korenito zviša izkoristek omrežja, ko uporabniki le občasno prenašajo večje količine podatkov. Takšen način ali vzorec uporabe je značilen za mnogo mobilnih storitev, vključno z dostopom do internet storitev.
Pri storitvah GPRS se obračunava količina prenešenih podatkov, medtem ko se pri CSD prenosih zaračunava čas vzpostavljen povezave. Tudi način obračunavanja odraža značilnosti zasedanja komunikacijskih poti.
GPRS v osnovi podpira IP, PPP in X.25 povezave. Zadnja se uporablja za rešitve kot so brezžični plačilni terminali, vendar v standardu ni več navedena kot zahteva. X.25 se lahko uporablja tudi preko IP ali celo PPP, vendar je zato potreben usmerjevalnik za pretvorbo ali ustrezna programska oprema v terminalu. V praksi se praviloma uporablja IPV4. PPP podpira malo operaterjev, medtem ko IPV6 še ni dovolj razširjen.
Dodatne informacije lahko dobite na Pogovorni strani tega članka
GPRS
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
General Packet Radio Service (GPRS) je mobilna podatkovna storitev v okviru standarda GSM. GPRS prenos podatkov se običajno obračunava po prenešeni količini, medtem ko se prenos podatkov v klasičnih preklopnih omrežjih (CSD - Circuit Switched Data) obračunava po času vzpostavljene povezave, ne glede na to ali se podatki prenašajo ali pa je povezava neaktivna. GPRS storitev se lahko uporablja kot osnova za storitve kot so WAP, SMS ali MMS, najzanimivejša pa je za mobilni dostop do internet storitev, kot so elektronska pošta ali spletni dostop.
Druga generacija GSM omrežij (2G), ki vsebujejo tudi GPRS storitev, predstavljajo vmesno generacijo in jo označujemo kot "2.5G", torej kot skupek mobilnih tehnologij med drugo in tretjo generacijo GSM mobilnih sistemov. Ponuja osnovne možnosti podatkovne komunikacije, za kar uporablja neuporabljene TDMA kanale. Sprva je bil GPRS namenjen za uporabo v različnih standardih mobilnih omrežij, vendar so le-ti zamrli zaradi prevlade standarda GSM. Tako so danes GSM omrežja edina omrežja, v katerih je uporabljen GPRS, ki je vključen v različico GSM standarda '97 in kasnejše. Sprva je predloge pripravil ETSI (European Telecommunications Standards Institute), kasneje pa je naloge standardizacije prevzel 3GPP (3rd Generation Partnership Project).
[uredi]
Osnove GPRS
Storitev GPRS je drugačna od starejših preklopnih podatkovnih storitev (CSD - Circuit Switched Data), vse pa so vključene v GSM standard. V primeru CSD komunikacije vzpostavljena podatkovna povezava zasede celotno pasovno širino in le-ta ostane namenjena le izmenjavi med dvema terminaloma v celotnem času prenosa. GPRS temelji na paketnem prenosu podatkov, kar pomeni da več uporabnikov ali povezav uporablja iste prenosne poti in si deli pasovno širino glede na potrebe komunikacije. Celotna prosta pasovna širina je vedno na voljo kateremukoli uporabniku, ki v tistem trenutku želi prenašati podatke. S tem se korenito zviša izkoristek omrežja, ko uporabniki le občasno prenašajo večje količine podatkov. Takšen način ali vzorec uporabe je značilen za mnogo mobilnih storitev, vključno z dostopom do internet storitev.
Pri storitvah GPRS se obračunava količina prenešenih podatkov, medtem ko se pri CSD prenosih zaračunava čas vzpostavljen povezave. Tudi način obračunavanja odraža značilnosti zasedanja komunikacijskih poti.
GPRS v osnovi podpira IP, PPP in X.25 povezave. Zadnja se uporablja za rešitve kot so brezžični plačilni terminali, vendar v standardu ni več navedena kot zahteva. X.25 se lahko uporablja tudi preko IP ali celo PPP, vendar je zato potreben usmerjevalnik za pretvorbo ali ustrezna programska oprema v terminalu. V praksi se praviloma uporablja IPV4. PPP podpira malo operaterjev, medtem ko IPV6 še ni dovolj razširjen.
Dodatne informacije lahko dobite na Pogovorni strani tega članka
Ni komentarjev:
Objavite komentar