sobota, 14. julij 2012
same cure iz 2.o
no smo ze doma iz morja na katerga ni hotu jit noben druk kt domn pa se on je skos sam telefon drku hh salo na stran men je blo cis zakon to bomo se ponovil vableni ste usi zj nism js mogu povedat usm k mi je telefon crknu pa sm stevilke zgubu sj zato je 'pa nams mene to opravu domn fajn se mejte se ostali med pocitncam
četrtek, 5. julij 2012
četrtek, 5. april 2012
tranzistor stikalo
Osnovni gradnik digitalnih elektronskih vezij je tranzistor.
Njegova vloga v digitalnih vezjih je največkrat vloga krmiljenega stikala: z enim signalom "preklapljamo" tranzistor, ki predstavlja stikalo za drug signal. Pred njim so vlogo stikala igrali mehanska stikala, električni rele in elektronka.
Prednosti tranzistorja so majhne dimenzije, hitrost, tihost, majhna poraba in možnost integracije velikega števila tranzistorjev na majhnem prostoru.električno stanje
Tranzistor je izdelan iz polprevodnih snovi (silicij, germanij) z dodatki (Ga, As, In in drugih snovi).
Odkritje tranzistorja in njegovega ojačevalnega učinka je pognalo razvoj polprevodniških elektronskih vezij v neslutene dimenzije. Najprej so bila to analogna vezja - npr. ojačevalniki signalov in podobna vezja. Kmalu pa je tranzistor dobil svoj pomen kot elektronsko stikalo, ki je osnovni gradnik za digitalna elektronska vezja.
Posamezni tranzistorji so danes vgrajeni v značilna ohišja s tremi nožicami. (Pri močnostnih izvedbah s kovinskim ohišjem prevzame vlogo ene od nožic kar ohišje.) Bistveni del tranzistorja - PN-spoj, pa je zelo majhen. Pri integriranih vezjih z mnogimi tranzistorji številna ohišja seveda niso potrebna. Na majhni površini čipa je lahko vgrajeno veliko število tranzistorjev.
Posamezni tranzistorji se danes uporabljajo v elektroniki kot močnostni ojačevalni elementi ali kot stikalo.
Njegova vloga v digitalnih vezjih je največkrat vloga krmiljenega stikala: z enim signalom "preklapljamo" tranzistor, ki predstavlja stikalo za drug signal. Pred njim so vlogo stikala igrali mehanska stikala, električni rele in elektronka.
Prednosti tranzistorja so majhne dimenzije, hitrost, tihost, majhna poraba in možnost integracije velikega števila tranzistorjev na majhnem prostoru.električno stanje
Tranzistor je izdelan iz polprevodnih snovi (silicij, germanij) z dodatki (Ga, As, In in drugih snovi).
Odkritje tranzistorja in njegovega ojačevalnega učinka je pognalo razvoj polprevodniških elektronskih vezij v neslutene dimenzije. Najprej so bila to analogna vezja - npr. ojačevalniki signalov in podobna vezja. Kmalu pa je tranzistor dobil svoj pomen kot elektronsko stikalo, ki je osnovni gradnik za digitalna elektronska vezja.
Posamezni tranzistorji so danes vgrajeni v značilna ohišja s tremi nožicami. (Pri močnostnih izvedbah s kovinskim ohišjem prevzame vlogo ene od nožic kar ohišje.) Bistveni del tranzistorja - PN-spoj, pa je zelo majhen. Pri integriranih vezjih z mnogimi tranzistorji številna ohišja seveda niso potrebna. Na majhni površini čipa je lahko vgrajeno veliko število tranzistorjev.
Posamezni tranzistorji se danes uporabljajo v elektroniki kot močnostni ojačevalni elementi ali kot stikalo.
torek, 3. april 2012
velik problem
kva je problem k na vitlu skripc utrgas pa nimas svasa aparata doma in pol letis s traktorjom po noc v rovte h stricu (se to sm mev sam una delovne magnetne luci gor) zasvasat pa nazaj prides nazgan k klada hhh
ponedeljek, 2. april 2012
PIVO
PIVO
Pívo je alkoholna pijača, pripravljenja z varjenjem in fermentiranjem škroba, ki izhaja večinoma iz žita. Za varjenje piva se najpogosteje uporablja ječmen, uporablja pa se tudi pšenica, koruza, riž in proso. Velja za najstarejšo in najbolj priljubljeno alkoholno pijačo na svetu. Med vsemi pijačami je pivo na tretjem mestu po svetovni porabi. Pred njim sta le voda in čaj. Dejavnost proizvodnje piva imenujemo pivovarstvo. Pivo je bilo v zgodovini poznano že starim Egipčanom in Mezopotamcem, vendar so bila njihova piva popolnoma drugačna od današnjih.
Glavne sestavine piva so voda, slad, hmelj in kvas. Slad so namočena, nakaljena in zatem posušena ali pražena žitna zrna. Med kaljenjem v zrnju nastajajo encimi amilaze, ki razgrajujejo škrob v vodotopne sladkorje. Hmelj da pivu grenek okus, kvas pa povzroči alkoholno vrenje, v katerem nastaneta etanol in ogljikov dioksid. Ker se sestavine (tudi voda, ki igra pomembno vlogo pri okusu te pijače), od kraja do kraja močno razlikujejo, prav tako pa se razlikujejo tudi postopki varjenja, so različne tudi lastnosti piva (okus, barva, stopnja alkohola, pena, ...).
Zgodovina
Egipčanska plastika, ki prikazuje varjenje piva
Pivo naj bi izviralo iz Mezopotamije, kjer so ga izdelovali že v 4. tisočletju pr. n. št. in so ga uvrščali med osnovna živila. Pivo je v pisnih virih prvič omenjeno v hamurabijevem zakoniku ter v Himni boginji Ninkasi, nekakšni molitvi mezopotamski boginji piva, ki je hkrati služila tudi kot recept. Obstajajo podatki, da so v Mezopotamiji predelali v pivo kar 40 % vsega pridelanega žita (predvsem pšenice in ječmena). Do danes se je ohranilo veliko mezopotamskih receptov za pivo, med katerimi so tudi taki, ki zahtevajo dodatek k drozgi v obliki različnih aromatičnih rastlin, ki dajo pivu poseben okus. Za posebno močno pivo so Mezopotamci dodajali drozgi med vretjem tudi med.
V sumerskih tempeljskih državah so v zgodnjem 3. tisočletju pr. n. š. s pivom plačevali tudi delavce. Preprost delavec je dobil na dan liter piva, nižji uradnik dva litra, višji uradnik ter vse njegove žene pa po pet litrov piva dnevno.
Prvi kemični ostanki piva so bili najdeni na arheološkem najdišču Godin Tepe v gorovju Zagros v zahodnem Iranu in izvirajo iz časa med 3500 in 3100 pr. n. št.
Pívo je alkoholna pijača, pripravljenja z varjenjem in fermentiranjem škroba, ki izhaja večinoma iz žita. Za varjenje piva se najpogosteje uporablja ječmen, uporablja pa se tudi pšenica, koruza, riž in proso. Velja za najstarejšo in najbolj priljubljeno alkoholno pijačo na svetu. Med vsemi pijačami je pivo na tretjem mestu po svetovni porabi. Pred njim sta le voda in čaj. Dejavnost proizvodnje piva imenujemo pivovarstvo. Pivo je bilo v zgodovini poznano že starim Egipčanom in Mezopotamcem, vendar so bila njihova piva popolnoma drugačna od današnjih.
Glavne sestavine piva so voda, slad, hmelj in kvas. Slad so namočena, nakaljena in zatem posušena ali pražena žitna zrna. Med kaljenjem v zrnju nastajajo encimi amilaze, ki razgrajujejo škrob v vodotopne sladkorje. Hmelj da pivu grenek okus, kvas pa povzroči alkoholno vrenje, v katerem nastaneta etanol in ogljikov dioksid. Ker se sestavine (tudi voda, ki igra pomembno vlogo pri okusu te pijače), od kraja do kraja močno razlikujejo, prav tako pa se razlikujejo tudi postopki varjenja, so različne tudi lastnosti piva (okus, barva, stopnja alkohola, pena, ...).
Zgodovina
Egipčanska plastika, ki prikazuje varjenje piva
Pivo naj bi izviralo iz Mezopotamije, kjer so ga izdelovali že v 4. tisočletju pr. n. št. in so ga uvrščali med osnovna živila. Pivo je v pisnih virih prvič omenjeno v hamurabijevem zakoniku ter v Himni boginji Ninkasi, nekakšni molitvi mezopotamski boginji piva, ki je hkrati služila tudi kot recept. Obstajajo podatki, da so v Mezopotamiji predelali v pivo kar 40 % vsega pridelanega žita (predvsem pšenice in ječmena). Do danes se je ohranilo veliko mezopotamskih receptov za pivo, med katerimi so tudi taki, ki zahtevajo dodatek k drozgi v obliki različnih aromatičnih rastlin, ki dajo pivu poseben okus. Za posebno močno pivo so Mezopotamci dodajali drozgi med vretjem tudi med.
V sumerskih tempeljskih državah so v zgodnjem 3. tisočletju pr. n. š. s pivom plačevali tudi delavce. Preprost delavec je dobil na dan liter piva, nižji uradnik dva litra, višji uradnik ter vse njegove žene pa po pet litrov piva dnevno.
Prvi kemični ostanki piva so bili najdeni na arheološkem najdišču Godin Tepe v gorovju Zagros v zahodnem Iranu in izvirajo iz časa med 3500 in 3100 pr. n. št.
Naročite se na:
Objave (Atom)